Končalo se je 43. svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju, največji športni dogodek, ki ga je do zdaj gostila naša država. Prvenstvo mešanih občutkov, bi lahko rekli, veliko kritik na račun slabega obiska v prvih dneh, obliž pa zagotovo zadnjih 48 ur, ko je bila Planica natanko taka, kot smo je vajeni. Visoko dvignjene slovenske zastave v čast našim skakalnim junakom, ki so z dvema zlatima kolajnama na veliki skakalnici poskrbeli, da se je prvenstvo za Slovence končalo sanjsko. Ne bomo ga pozabili.
Foto: zajem zaslona/Diamond villas resort V Kranjski Gori smo kar dvakrat poslušali slovensko himno. To je nekaj, kar se v zgodovini nordijskih svetovnih prvenstev še ni zgodilo. Dvakrat zlati Timi Zajc, Anže Lanišek, Žiga Jelar in Lovro Kos so poskrbeli, da se slovenska skakalna pravljica nadaljuje tretjo zimo zapored. Po tekmah na srednji skakalnici, ko so predvsem naša dekleta zaostala za pričakovanji domače javnosti, se je zdelo, da se je turobno vzdušje zaradi praznih tribun pod najlepšim skakalnim centrom na svetu naselilo tudi v slovenski skakalni tabor. Bronasta medalja na tekmi mešanih ekip in predvsem selitev na Bloudkovo velikanko sta prinesla preobrat tako glede vzdušja kot vrhunskih slovenskih rezultatov. Prvič v zgodovini je moška ekipa osvojila naslov svetovnih prvakov.
V 11 tekmovalnih dneh si je tekme v dolini pod Poncami ogledalo 63 tisoč obiskovalcev, v Planico je prišlo 1.500 športnikov in spremljevalcev iz 66 držav ter 2.000 predstavnikov medijskih hiš. Pri organizaciji je pomagalo kar 1.600 prostovoljcev.
